I am done with blog(g)in' here

Zato, ker imam novejši blog. Tukaj je že preveč sranja. Lažje mi je ustvariti novega, kot pa da bi temle spreminjal izgled. Itak mi nikoli ni dovolj všeč in se ne bom več ukvarjal z njim. Mogoče, mogoče mogoče, mogoče...mogoče bom pa še kdaj semle kaj napisal. Ampak zakaj pravzaprav bi? Če pa imam novega, tale pa je za na odpad starin. Že tako ali tako imam nafilan prtljažnik s starimi čevlji in omaro polno okostnjakov. Ne rabim ga več vleči s seboj. Res. Dovolj mi ga je.

Farewell.

P.S.: Za tiste prave googlarje že ne bo problem ugotoviti, na kterem URLju je RokiRok nasral svoj prvi post, ki pa je imel že kar dva potomca ;)

Rdeča je barva krvi

ljubezen sem si odtlej predstavljal kot goreče srce ...

Sramota, vem, pa kaj. Danes je oblačno in sam si si kriv, pač rdeče, verjetno je, da ti tako jutro ne bo všeč, niti ne pomeni, da boš potreboval svinčnik ob kavi (ali laptop, ker ga že imaš) in sploh ni moja stvar, če ti ne bo všeč, saj imaš nekje nekaj shranjeno. Verjetno že zelo zaprašeno (kot Amattijeve violine). Torej, zato, ker je bilo najdeno. Nepričakovano. In si je reklo, hoče k tebi priti. Kot si bil najden ti brez iskanja. Neverjetno. Dnevi so tokrat prekrati,

ali striček Google vse ve. No, v bistvu ne ... pozna pa ljudi, ki poznajo in znajo ... al kaj? Je to res - moralno sporno?

(Oprosti za vdor v zasebnost - i claim myself not guilty, but sorry anyway)

Undeclinable Ambuscade - 7 Years

En ok, niti ne tako slab, komad.

Besedilo.

Komad.


Lp, r.

prosto po Prešernu, 3. gazela

Ve že noč, k tebi hrepeneča, da te ljubim,
ve že cesta, k tebi me vodeča, da te ljubim,
vejo zvezde, ve že sonce, žarnica sred stropa,
ve že dogorela sveča, da te ljubim.
Ve že avto, telefon ve, vejo aplikacije iPhona,
ve že postlja, po tebi mi dišeča, da te ljubim,
ve že vsak, kdor me poslušat hoče,
ali tebi je neznana sreča, da te ljubim.

Čakam na modrino starosti

A barve danes prenizko letijo in misli odmislijo to impresijo, kjer se ekspresno pojavi rdečica, sramežljivost ima zavetnika, pijmo na nanj, kdo je pozabil, kar ni dorečeno, kdo se je spomnil na to obloženo mizo, kje so tvoji zimski ptiči, so odleteli na jug, kaj? Ne! Saj se ogračje segreva, ni res? Ni res. Ogračja že dolgo ne podpiramo. Vse odkar smo na novo leto pili pri Prešernovih, tam so nam postregli z Martinovo gosko, se piše z malo ali veliko, naj se piše, kakor hoče, ak je od kaše kasha boljšga žita in bolj obdelana in bolj polita, naj se ne piše kaša, ampak kasha. A ker se tega ne vidi, ne ve se, ne najde veselja, naj vsak sam za sabo bere svboje napake in jih popravlja z medenim žganjem, včeraj smo že pili ga, jutri jo bomo pa pobrisali in bosta oba prisotna, nihče prikrajšan (za glavo, seveda) razen tistih, ki so se narobe odločali od osamosvojitvenih težav naprej, zakaj smo sploh šli ustanavljat vse skup, lastnina mi gre neskončno na jetra (ne moja, tista od drugih, verjetno zato, ker se mi zdi, da jo imam premalo). Dajmo, dajmo, kolektivno delajmo za kapitalistično prihodnost, da se ne bodo naši zanamci izgubljali v cerkvenih poletih brezžičnatih ptic. Ja, no, ptice imajo že zdavnaj tiste čipe v glavah za telefone, mislim, kako bi pa preživele, če bi v eni roki držale zemljovid, na drugi pa bi i

To je vse, kar se je uspel moj računalnik zapomniti ob mojem izlivu. Ostalo je pozabil, blagoslovljen senilnež, ki vas je obvaroval novega napada besednega smrečja. Pa nasvidenje do prihodnje

kvatrne nedelje.

Nekaj smo pozabili vzeti iz glave (imamo kolešček preveč?)

Neko sapanje teži o sanjah, prvič ga vidim in sploh ne ve, da se tega ne govori, da se je za sanje treba truditi. Blablabla, a je hotel reči, da pol preveč pove in da v resnici ni sapanje, temveč sapanjepe? Toliko o tem. In spirale res niso tako zelo pomembne, ReS. Ane, ampak razumem, razumem (je rekla, že prov), ker tudi jaz ne morem spati, če se cel dan dela, na večer pa ostaneta še dva vokala. Mislim, halo, to pa res ni za nikamor, celodnevno garanje gre v nič, ker se, seveda, opazi samo tisto, kar ni bilo narejeno, tisto, kar pa je bilo, pa gre. Zamorcem, al kam? Pa nimam nič proti zamorcem, res ne, nekdo, ki mi je zelo drag, se šteje mednje, kako bi torej?

My drafts are no good for foreign people for they are not sacred into what I think for this beyond them lies and upon my head this terrible way leads to not future and this vocals are no use for my intentions. Kr neki, ampak važno, da se najde ž. Kako lahko angleščina in francoščina sploh preživita brez žja? A ne vidijo pomembnosti te črke? Spoštovanja vreden glas s spoštovanja vrednim znakom (črko), ki ima spoštovanja vredno kljukico. Mislm, halo, kdo je pa še kje videl kljukico z enakima krakoma. Lej jo to, enakokraka kljukica. Po domače strešica. In ker imata to prečastitljivo srešico še dva glasova, je slovenščina še posebej zakon. Ampak, si človek lahko to misli, da drugi jziki tega večinoma nimajo? In kako se lahko kakšna stvar večinoma nima? To je dokaj zanimivo vprašanje, ki bi se lahko (seveda odvisno tudi malo od odgovora) imelo za filozofsko vprašanje. Ampak če bi ga seveda Menon pravilno postavil, ker ga pa ni (ker tudi stara grščina ni imela tega znaka, ni čudno, da je propadla), odgovor na vse še vedno ostane 42, mogoče celo tudi na to vprašanje, samo pravilno se je treba vprašati.

Če torej bebec lahko postavi vprašanje, na katerega 10 strokovnjakov ne zna odgovoriti, vas jaz vprašam: poznate moje vprašanje?

No, vidte, kakšni strokovnjaki ste. A danes ste gledali Zlatka Zakladka?

Edigs z aromo jabolka.

Pa poskusimo še malce drugače. Hokus pokus in čarovnija je uspela, prinesla nam je novo vlado. No, niti ne, ampak čarovnije tudi niso čudeži, pač pa naučeni triki. Taki kot za noč čarovnic. Kdaj je že to, ob kateri uri? Čas. Sploh nimam časa tega pisat, pa se vseeno mučim. Na živce mi gre že jok in stok blogerjev. Pa v resnici sploh nihče ne toži. Pa saj nismo v ZDA, tako da to sploh ni več tako popularno. Kot da je tu kdaj bilo. Sosedje se kregajo le zaradi meje in boljše solate. Oziroma slabše. Če bi imeli vsi boljšo od drugih in bi to veljalo v obe smeri, bi vsi bili srečni. Tako pa velja sendvičevo pravilo in tranzitivnost, sedaj pa ga imate, zlomka! In kmalu bodo vsi državljani (tudi tisti, ki tega še nimajo) v naši prečudoviti deželici ostali brez vozniškega dovoljenja. Tako se torej rešuje problem zasedenosti parkirnih prostorov metropole in drugih wannabe gr8erjev? Mogoče bi pa pomagali le motivacijski plakati, ki naj bi motivirali, v bistvu pa te tolažijo, da so drugi tudi neuspešni. In kriza srednjih let in kriza identitete se selita v mlajša leta. Slovenci so pa že tako na petem mestu samomorilske lestvice. Itak pa se potem vse poklapa s povprečjem, ko dodamo lestvico umorov. Policaji so pa tako ali tako prezaposleni med iskanjem idealnega prostora, kjer potem na vidnih mestih puščajo prazne avtomobile. Sedaj pa spet grem za nekaj časa. Preganja me čas, najbrž me je zmagal v polaganju rok nekje v nekem baru. On je bolj trpežen, dlje vztraja. Pa je času tudi kdaj dolgčas? Cele dneve samo teče in preganja narod. Razen tistega, ki se mu nič ne ljubi. Ljubi ... hihi. Po tolikem času še ni bilo časa, ko bi se dejansko zagozdila v brezčasju. Si bo treba vzeti čas. Ali pa bo ta trenutek, mogoče, prišel kar sam od sebe. Nikoli ne veš, času je treba dati čas in potem lahko ugotavljaš, koliko časa ti je še ostalo pred obdobjem brezčasja. Pa vseeno je, tudi, če ne čutiš njegovega diha na svojih licih. Ali njenih. Vsi vse varajo s časom. Čas je res en bad motherfucker. Ampak v času do časa se iz enega lahko razvijeta dva. Mogoče pa se deli po principu prokariotske celice. Ali evkariotske? Hm ...

Kaj pa porečete na to. Vzemi si čas in premisli ;)